[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BESeDA
Temno je pogledal �upan, �udna se mu je zdela po-
stava. Navsezadnje pa je zavzdihnil in je rekel:
�Zares je nadvse �udna ta postava, ali kdo bi se pre-
rekal s postavami? Gosp�da jih je napravila, pa jih je
napravila zase! Zapisano je, da umri �lovek tam, kjer ni
�ivel in da u�ivaj milo0 �ino tam, kjer je ni dajal! Svet
stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. Po-
ka�i, kar ima0 pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!�
�imen je polo�il na mizo rumen papir.
�To je, kar je!�
Le malo besed je bilo na papirju, �upan pa je dolgo
bral.
�Torej da si rojen na Prisojnici�.�.�. 0 tevilka devetin-
devetdeseta�.�.�.�
�upan se je zamislil.
�Saj sem tudi sam rojen na Prisojnici, poznam vso
faro kakor svojo dlan�.�.�. ali 0 tevilke devetindevetdese-
te ne poznam!�
Premi0 ljeval je dolgo, nato pa se je obrnil do biri�a.
�Ali jo ti pozna0 , Martinec, to 0 tevilko devetindevet-
deseto?�
Zamislil se je tudi biri�, visoko je privzdignil obrvi in
je majal z glavo.
�Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in �egava da
je? Nadloga bo pa� sama vedela, kje se je rodila!�
�imen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.
210
TROJE POVESTI
BESeDA
��e kraja ne poznam, kako bi poznal 0 tevilko?�
Spogledali so se vsi trije in niso vedeli, ne kod ne kam.
Takrat pa je pre0 inila �upana misel, ki je bila tako pri-
jetna, da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz.
��imen, pravi0 , da ti je ime in za Sirotnika da se
pi0 e0 ?�
�Je �e res!�
�upan je pogledal biri�a.
�Zdaj pa ti povej, Martinec, �e �ivi v prisojni0 ki fari 0 e
kak0 en Sirotnik!�
�Sirot je veliko, Sirotnika nobenega!� je modro od-
govoril biri�.
Zmerom vedrej0 i je bil �upanov obraz.
�Vse se mi zdi, sirotni �imen, da se tvoji pravici ople-
tajo noge kakor tebi. Odgovori, Martinec, �egava je
0 tevilka osemindevetdeseta?�
�Meja�eva je.�
�Meja�eva! In �egava je 0 tevilka stota?�
�Tista je Prunkova.�
Takrat se je zasvetilo tudi biri�u, in tudi njemu se je
izjasnil obraz; �upan pa se je veselo zasmejal.
�Bojim se, sirotni �imen, da ne bo0 grizel prisojni0 -
kega kruha, ne tla�il prisojni0 ke slame! Postave so nare-
jene, da bi �loveka ukanile, pa so ukanjene same, za-
hvaljen Bog! Le z menoj, �imen, in tudi ti, Martinec,
pojdi z nama, da bo pravica po pravici razodeta!�
211
TROJE POVESTI
BESeDA
�Pa pojdimo,� je rekel �imen, ki je bil vajen vsega hu-
dega in se nikoli ni prerekal. �e povedati se mu ni zde-
lo potrebno, da je truden od poti, od lakote in od staros-
ti.
�Nekam �e pridemo,� si je mislil, �in zla beseda niko-
li ne zale�e!�
Tako so se napotili vsi trije skozi vas: �imen na sredi,
�upan na eni strani, biri� na drugi. Pridru�il se jim je
kmet, da bi si ogledal ob�insko nadlogo; pridru�ila se je
kmetica, nato 0 e kmet, pa 0 e kmetica in 0 li so, kakor
re0 nja procesija; najve� pa je bilo otrok, ki so vre0 �aje
spremljali nadlogo in njene biri�e.
�upan se je ustavil pred Meja�evo hi0 o.
�Ta je 0 tevilka osemindevetdeseta!� je rekel. Nato je
pokazal s palico preko polja.
�Tam je kolovoz, meja med Prisojnico in Osojnico.
Kaj pa je onstran kolovoza, ljudje bo�ji?�
Vsi so pogledali na ono stran.
�Na oni strani, na osojni0 ki zemlji, je kup kamenja;
b�li se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer le�i tisto kamenje,
je bila neko� prisojni0 ka 0 tevilka devetindevetdeseta!�
��e prav zares!� je podkri�al star kmet, ki je stal za bi-
ri�em.
�upan pa je govoril 0 e nadalje.
�Tista 0 tevilka devetindevetdeseta ni bila na svetu
bo�jem drugega ni�, nego lesena bajta, na kamen
212
TROJE POVESTI
BESeDA
postavljena. �egava je bila, to naj dandana0 nji sam Bog
razsodi. Tam so gostovali vsi tisti, ki niso imeli svoje
strehe, pa tudi ne lehe za krompir in fi�ol. In gostovali
so tam tudi Sirotnikovi; �e so pomrli tam od vsega hu-
dega, jim Bog daj ve�ni mir in pokoj! Poslednji od tistih
Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime mu je �imen,
oblastnija nam ga je poslala za ob�insko nadlogo!�
Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na �imna.
�imen se je blagodu0 no smehljal in je rekel:
�Taka je postava, kdo bi se prerekal?�
�upan pa je govoril 0 e do konca.
�Zdaj pa premislimo in preudarimo, ob�ani prisoj-
ni0 ki! Kje le�i tisto kamenje: ali le�i na prisojni0 ki, ali na
osojni0 ki zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; ka-
kor je le�alo, tako le�i. Kolibo je ogenj pobral, o�gano
kamenje je ostalo; ni se ga �lovek dotaknil: osat in trnje
pri�ata!�
Vse je �upan po pravici povedal in razlo�il. Ko so pred
zdavnimi leti po dolgih to�bah in zmotnjavah ustanav-
ljali mejo med osojni0 ko in prisojni0 ko ob�ino, se je
naredilo, da je pogori0 �e, ta nekdanja 0 tevilka devetin-
devetdeseta, pripadlo Osojnici. Nih�e se ni zmenil za
tisto kamenje in nih�e bi ne bil mogel povedati, �egavo
da je, zato ker ni bilo vredno prepira. Le najstarej0 i
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
