[ Pobierz całość w formacie PDF ]
"Tako je. Nisem ve~ u~itelj, zato me prav ni~ ne pe~e vest, ker ti
vra~am tudi Karto. Jaz z njo nimam kaj po~eti, prepri~an pa sem, da
jo boste vi trije znali s pridom uporabiti."
Harry je segel po zemljevidu in se nasmehnil Wulfu.
"Rekli ste, da bi me Tacmeister, Lunco, Glistorepy in Kopitlyay z
veseljem zvabili iz {ole... Da bi jih to neznansko zabavalo."
"Saj bi nas res," je prikimal Wulf in zaprl kov~ek, "in James bi bil
skrajno razo~aran, ~e njegov sin ne bi na{el niti enega skrivnega
izhoda iz {ole."
Nekdo je potrkal na vrata. Harry je Ravbarjevo karto in pla{~
nevidnosti hitro vtaknil pod pla{~.
V kabinet je vstopil profesor Dumbledore. Niti najmanj ni bil
presene~en, da je Harryja na{el pri Wulfu.
"Ko~ija te `e ~aka, Remus," je rekel.
"Hvala, gospod ravnatelj."
Pobral je stari kov~ek in prazen akvarij.
"No, na svidenje, Harry," se mu je nasmehnil. "V veliko veselje mi
je bilo, da sem te lahko u~il. Ampak saj se bova {e kdaj videla." Nato
se je obrnil k Dumbledorju. "Saj me ni treba pospremiti."
Harry je imel ob~utek, da bi Wulf rad ~im prej od{el.
"Potem pa na svidenje, Remus," se je Dumbledore resnobno poslovil
od njega. Wulf je preprijel akvarij, da sta si lahko podala roke.
Harryju se je {e enkrat nasmehnil, mu pokimal, nato pa od{el.
Harry je sedel na prazni stol in se `alobno zazrl v tla. Sli{al je,
kako so se zaprla vrata. A ko je dvignil pogled, je opazil, da je
Dumbledore {e vedno v kabinetu.
"^emu si `alosten?" ga je tiho vpra{al ravnatelj. "Po tistem, kar se
je zgodilo sino~i, bi bil lahko zelo ponosen nase."
"Saj nisem ni~esar opravil," je grenko skomignil Harry. "Mally je
pobegnil."
"Da nisi ni~esar opravil?" je spet tiho vpra{al Dumbledore. "Ravno
nasprotno. Pomagal si odkriti resnico. Nedol`nemu ~loveku si pomagal,
da je u{el usodi, stra{nej{i od smrti."
Stra{nej{i. Harry se je zamislil. Kje je `e sli{al to besedo...?
Mogo~nej{i in stra{nej{i kot kdajkoli prej... Prerokba profesorice
Trelawney!
"Profesor Dumbledore? V~eraj, ko sem bil pri izpitu iz vede`evanja... No,
profesorica Trelawney se je nenadoma za~ela obna{ati zelo... ~udno."
"Res?" se je za~udil Dumbledore. "Ho~e{ re~i, da se je obna{ala...
{e bolj ~udno kot ponavadi?"
"Ja. Kar naenkrat je za~ela govoriti s stra{no globokim glasom in
tresla se je in rekla je... Rekla je, da se bo Mrlakensteinov slu`abnik
{e pred polno~jo odpravil k njemu... Rekla je, da se bo
Mrlakenstein z njegovo mo~jo spet vrnil med `ive!" Harry se je
zazrl v ravnatelja. "Potem pa je spet postala taka, kot je ponavadi, in
ni~esar se ni spomnila. Je... Je bila to resni~na prerokba?"
Harryjeva pripoved je na Dumbledorja napravila zelo mo~an vtis.
"Ve{ kaj, ~isto mo`no, da je bila res," je zami{ljeno odvrnil. "Kdo
bi si mislil? ^e je bila, je profesorica Trelawney v `ivljenju spravila
skupaj `e kar dve resni~ni prerokbi. Na, zdaj pa ji bom res moral
povi{ati pla~o!"
"Ampak..." Harry se je popolnoma prepadlo zazrl v ravnatelja.
"Siriusa in profesorja Wulfa sem prepri~al, naj ne ubijeta Mallyja. ^e
se bo Mrlakenstein vrnil med `ive, sem jaz kriv!"
"Kje pa!" ga je tiho, a odlo~no zavrnil Dumbledore. "Te izku{nja s
~asotreskom ni nau~ila ni~esar? Posledice na{ih dejanj so vedno tako
zapletene in raznolike, da je napovedovanje prihodnosti resni~no
te`avno opravilo... Ljuba profesorica Trelawney je najbolj{i dokaz, da
je temu res tako. Ne, Harry. To, da si Mallyju re{il `ivljenje, je bilo
resni~no plemenito."
"Ampak ~e bo Mrlakensteinu pomagal, da se vrne..."
"Ko ~arovnik re{i `ivljenje drugemu ~arovniku, se med njima stke
nenavadna vez... Sploh pa ti zdaj Mally dolguje `ivljenje
Mrlakensteinu si poslal slugo, ki ti dolguje `ivljenje, in ~e se ne
motim, si Mrlakenstein nikakor ne `eli, da bi bil njegov slu`abnik
karkoli dol`an Harryju Potterju."
"Niti slu~ajno no~em biti povezan z Mallyjem!" je vzkliknil Harry.
"Moje star{e je izdal!"
"Zapletel si se v najglobljo in najbolj nedoumljivo ~arovnijo, Harry.
Verjemi. Pri{el bo ~as, ko bo{ vesel, da si Mallyju re{il `ivljenje."
Harry si ni mogel predstavljati, da bi bil tega kdaj res vesel.
Dumbledore ga je pogledal, kot bi vedel, kaj razmi{lja.
"Tvojega o~eta sem dobro poznal, Harry," je rekel z mehkim
glasom. "Tudi on Blacku in Wulfu ne bi dovolil, da ga ubijeta."
Harry se je zazrl v ravnatelja. On se mu ne bi smejal... Ja,
njemu lahko pove.
"V~eraj pono~i... Mislil sem, da je varuha pri~aral o~i. Ko sem na
drugi strani jezera videl samega sebe... sem mislil, da vidim njega."
"Ni~ ~udnega, da si se zmotil," je pokimal Dumbledore. "Verjetno si
`e do grla sit tega, da ti vsi pripovedujemo, kako izjemno si podoben
Jamesu. Ampak res si mu. Razen o~i... Te ima{ po mami."
Harry je zmajal z glavo.
"Lahko bi vedel, da tisti na drugem bregu ni moj o~i," je
zamrmral. "Saj je mrtev."
"Misli{, da nas tisti, ki so nas imeli resni~no radi, kdaj zapustijo?
Misli{, da se jih v trenutkih velike stiske ne spominjamo bolj jasno
kot kdaj prej? Tvoj o~e `ivi v tebi, Harry, in kadar ga potrebuje{, se
prebije na plan. Kako bi sicer priklical ravno takega varuha?
Kopitlyay je sino~i spet obiskal grajski park."
Nekaj trenutkov je trajalo, preden je Harryju postalo jasno, kaj je
rekel Dumbledore.
"Sirius mi je v~eraj povedal, kako so postali magi," se mu je
nasmehnil ravnatelj. "Izjemen dose`ek! Ne nazadnje tudi zato, ker se
meni niti sanjalo ni, da se znajo spremeniti v `ivali. Potem pa sem se
spomnil, kako nenavaden je bil tvoj varuh, ki se je pognal nad
gospodi~a Malfoya med tekmo proti Drznvraanu. Torej si sino~i res
videl svojega o~eta, Harry... V sebi si ga na{el."
Dumbledore se je Harryju {e enkrat nasmehnil, se zasukal in tiho
od{el iz kabineta.
Nih~e na Bradavi~arki ni vedel, kaj se je v resnici zgodilo tiste
no~i, ko so Sirius, @reboklun in Mally u{li smrti. Razen, seveda,
Harryja, Rona, Hermione in profesorja Dumbledorja. Bolj ko se je
{olsko leto bli`alo koncu, ve~ nenavadnih zgodb je sli{al Harry o tem,
kaj naj bi se zgodilo. A nobena ni imela kaj dosti skupnega z
resnico.
@reboklunov pobeg je najbolj razjezil Dreca. Prepri~an je bil, da ga
je Hagrid pretihotapil nekam na varno, in kar razganjalo ga je, ker je
njegovega o~eta prelisi~il ,navaden oskrbnik'. O Siriusovem pobegu pa
je imel najve~ povedati Percy.
"^e bom dobil slu`bo na ministrstvu, bo moja prva naloga, da
pridemo do bolj{ih zakonov, ki bodo zagotovili red in mir," je razlagal
edinemu ~loveku, ki ga je bil pripravljen poslu{ati - svojemu
dekletu.
^eprav je bilo vreme son~no in so bili vsi drugi dobre volje, Harry
{olskega leta {e ni pri~akal tako poklapan. Vedel je, da so s tem, ko
so Siriusu pomagali pobegniti, dosegli skoraj nemogo~e. Toda stra{no
mu je bilo `al za profesorjem Wulfom. Pa ni bil edini. Vsi
Gryfondomovci so bili precej nejevoljni.
"Le kdo nas bo u~il naslednje leto?" je `alostno tuhtal Seamus.
"Mogo~e bo pa vampir," se je domislil Dean, in to jih je nekoliko
razvedrilo.
Toda Harryju ni bilo hudo samo zaradi Wulfa. Pogosto se je tudi
spomnil na prerokbo profesorice Trelawney - spra{eval se je, kje je
[ Pobierz całość w formacie PDF ]