[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BESeDA
Temno je pogledal upan, udna se mu je zdela po-
stava. Navsezadnje pa je zavzdihnil in je rekel:
Zares je nadvse udna ta postava, ali kdo bi se pre-
rekal s postavami? Gospda jih je napravila, pa jih je
napravila zase! Zapisano je, da umri lovek tam, kjer ni
ivel in da uivaj milo0 ino tam, kjer je ni dajal! Svet
stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. Po-
kai, kar ima0 pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!
imen je poloil na mizo rumen papir.
To je, kar je!
Le malo besed je bilo na papirju, upan pa je dolgo
bral.
Torej da si rojen na Prisojnici... 0 tevilka devetin-
devetdeseta...
upan se je zamislil.
Saj sem tudi sam rojen na Prisojnici, poznam vso
faro kakor svojo dlan... ali 0 tevilke devetindevetdese-
te ne poznam!
Premi0 ljeval je dolgo, nato pa se je obrnil do biria.
Ali jo ti pozna0 , Martinec, to 0 tevilko devetindevet-
deseto?
Zamislil se je tudi biri, visoko je privzdignil obrvi in
je majal z glavo.
Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in egava da
je? Nadloga bo pa sama vedela, kje se je rodila!
imen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.
210
TROJE POVESTI
BESeDA
e kraja ne poznam, kako bi poznal 0 tevilko?
Spogledali so se vsi trije in niso vedeli, ne kod ne kam.
Takrat pa je pre0 inila upana misel, ki je bila tako pri-
jetna, da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz.
imen, pravi0 , da ti je ime in za Sirotnika da se
pi0 e0 ?
Je e res!
upan je pogledal biria.
Zdaj pa ti povej, Martinec, e ivi v prisojni0 ki fari 0 e
kak0 en Sirotnik!
Sirot je veliko, Sirotnika nobenega! je modro od-
govoril biri.
Zmerom vedrej0 i je bil upanov obraz.
Vse se mi zdi, sirotni imen, da se tvoji pravici ople-
tajo noge kakor tebi. Odgovori, Martinec, egava je
0 tevilka osemindevetdeseta?
Mejaeva je.
Mejaeva! In egava je 0 tevilka stota?
Tista je Prunkova.
Takrat se je zasvetilo tudi biriu, in tudi njemu se je
izjasnil obraz; upan pa se je veselo zasmejal.
Bojim se, sirotni imen, da ne bo0 grizel prisojni0 -
kega kruha, ne tlail prisojni0 ke slame! Postave so nare-
jene, da bi loveka ukanile, pa so ukanjene same, za-
hvaljen Bog! Le z menoj, imen, in tudi ti, Martinec,
pojdi z nama, da bo pravica po pravici razodeta!
211
TROJE POVESTI
BESeDA
Pa pojdimo, je rekel imen, ki je bil vajen vsega hu-
dega in se nikoli ni prerekal. e povedati se mu ni zde-
lo potrebno, da je truden od poti, od lakote in od staros-
ti.
Nekam e pridemo, si je mislil, in zla beseda niko-
li ne zalee!
Tako so se napotili vsi trije skozi vas: imen na sredi,
upan na eni strani, biri na drugi. Pridruil se jim je
kmet, da bi si ogledal obinsko nadlogo; pridruila se je
kmetica, nato 0 e kmet, pa 0 e kmetica in 0 li so, kakor
re0 nja procesija; najve pa je bilo otrok, ki so vre0 aje
spremljali nadlogo in njene birie.
upan se je ustavil pred Mejaevo hi0 o.
Ta je 0 tevilka osemindevetdeseta! je rekel. Nato je
pokazal s palico preko polja.
Tam je kolovoz, meja med Prisojnico in Osojnico.
Kaj pa je onstran kolovoza, ljudje boji?
Vsi so pogledali na ono stran.
Na oni strani, na osojni0 ki zemlji, je kup kamenja;
bli se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer lei tisto kamenje,
je bila neko prisojni0 ka 0 tevilka devetindevetdeseta!
e prav zares! je podkrial star kmet, ki je stal za bi-
riem.
upan pa je govoril 0 e nadalje.
Tista 0 tevilka devetindevetdeseta ni bila na svetu
bojem drugega ni, nego lesena bajta, na kamen
212
TROJE POVESTI
BESeDA
postavljena. egava je bila, to naj dandana0 nji sam Bog
razsodi. Tam so gostovali vsi tisti, ki niso imeli svoje
strehe, pa tudi ne lehe za krompir in fiol. In gostovali
so tam tudi Sirotnikovi; e so pomrli tam od vsega hu-
dega, jim Bog daj veni mir in pokoj! Poslednji od tistih
Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime mu je imen,
oblastnija nam ga je poslala za obinsko nadlogo!
Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na imna.
imen se je blagodu0 no smehljal in je rekel:
Taka je postava, kdo bi se prerekal?
upan pa je govoril 0 e do konca.
Zdaj pa premislimo in preudarimo, obani prisoj-
ni0 ki! Kje lei tisto kamenje: ali lei na prisojni0 ki, ali na
osojni0 ki zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; ka-
kor je lealo, tako lei. Kolibo je ogenj pobral, ogano
kamenje je ostalo; ni se ga lovek dotaknil: osat in trnje
priata!
Vse je upan po pravici povedal in razloil. Ko so pred
zdavnimi leti po dolgih tobah in zmotnjavah ustanav-
ljali mejo med osojni0 ko in prisojni0 ko obino, se je
naredilo, da je pogori0 e, ta nekdanja 0 tevilka devetin-
devetdeseta, pripadlo Osojnici. Nihe se ni zmenil za
tisto kamenje in nihe bi ne bil mogel povedati, egavo
da je, zato ker ni bilo vredno prepira. Le najstarej0 i
[ Pobierz całość w formacie PDF ]