[ Pobierz całość w formacie PDF ]
in razpokane. Postala je in si ni upala pra0 ati in je 0 la mimo;
tudi v njena lica je bila stopila tedaj nenavadna rdeica in
zasvetile so se tudi njene oi nenadoma je bila 0 vignila
55
HIA MARIJE POMONICE
BESeDA
senca preko poletnega travnika, 0 vignila je in sledu ni bilo ve
po nji.
Spoznala je bila Tina, da je rakev njen dom. ivela je med
mrtveci in vse njih poetje se ji je zdelo zoprno in sme0 no.
Njene oi so gledale drugam, drugod so hodile njene misli in
e je govorila, so bile njene besede udne in nerazumljive;
prihajale so iz drugih krajev, izpod drugega neb. In mrtve-
ci so zautili, da je ivo srce med njimi& Tako so gledale nan-
jo z nezadovoljnimi pogledi, sme0 na se jim je zdela in zopr-
na, komaj se je zgenilo 0 e kdaj soutje. e ti ni pov0 ei, pa
pojdi; pojdi ven, kjer je golo drevje in sneg in kjer so ljudj,
ki imajo zle oi in rok nevarne in hudobne. Pojdi ven, kjer je
ivljenje in pogini!
& Ali anarhist se ni zmenil; butalo je ob okno neprestano&
Kaj ni drugega ivljenja zunaj, ivljenja, kjer ni visokih,
ozkih stopnic, ne temnega dvori0 a, obzidanega vsenaokoli?
Ob tistem asu, ko se je Tina vzdramila, se je zgodilo nekaj
udovitega; poboala jo je po licih, po laseh bela roka, zdrk-
nila je nalahko navzdol ter se doteknila njene rame, robca na
njenih prsih& Pozdravilo jo je tisto ivljenje, kjer ni ne viso-
kih, ozkih stopnic, ne temnega dvori0 a, obzidanega vsena-
okoli. Velik in stra0 en as je bil, ko je spoznala mrtva0 nico,
svoj dom, in je zahrepenela s srcem polnim nepoznane brid-
kosti&
Brala je Tina neko knjigo, ki so bile v nji pisane podobe.
Spominjala se je na podobo, kakor da bi bila naslikana tam
na steni, nasproti postelje, pod podobo starca z rdeim ovrat-
nikom. Na tisti podobi je bilo zeleno drevo in pod drevesom
je bila klop. Fant in dekle sta sedela na klopi, glavo ob glavi,
roko v roki. Nista si gledala v lica, oi so strmele kakor v san-
56
HIA MARIJE POMONICE
BESeDA
jah Bog vedi kam dale, tja preko sonne pokrajine, ki se je
0 irila pred njima, kolikor dale je segel pogled. Tudi govori-
la nista in ni se zgenila roka, ki je leala v roki& Tina je gle-
dala podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala
bi, zavpila od hrepenenja in od bridkosti&
Pri0 el je prvikrat in ko je 0 el mimo, jo je poboal po licih in
po laseh, doteknil se je rame in robca na prsih. Tako je storil
in je vzbudil njeno srce ter ga ranil za zmerom&
Tina je imela takrat 0 tirinajst let; ob njenem godu je bilo,
ko jo je poboal prvikrat; njeno telo je bilo mono, e pol raz-
vito; obraz je bil resen, malo pre0 irok, oi so leale globoko
in so se smejale malokdaj. Govorila ni veliko, njen glas je bil
globok in nelep. Jesensko popoldne je bilo, ko je pri0 el Ed-
vard, brat Pavle, idovke. Prijazen je bil, govoril je s Tino,
kakor da bi bila sestra njegova in ko je 0 el, se je ozrl 0 e enkrat
po sobi; z areim pogledom so mu sijale v obraz Tinine oi.
Mlad je bil in lep, bela so bila njegova lica, na visoko elo so
padali svetli rni kodri; hodil je z lahkim gosposkim korakom
in ko je govoril, ko se je nasmehnil, je bilo Tini, da bi mu stre-
gla vdano in da bi bila njegova dekla za zmerom& Zaprle so
se duri, ali Tina ga je videla ko je stopil prednjo mimogred
in se je nasmehnil veselo; pri0 la je no in Tina ga je videla
pred sabo in je utila na licih njegovo mehko roko; in pri0 el
je dan in drugi, teden je minil in mesec in Tina ga je videla
pred sabo 0 e zmerom in je utila njegovo roko na licih, na
laseh, na prsih. akala je nedelje s tekim srcem in alostna
je bila, e ni pri0 el. Kadar je bil dan lep in gorak, se je bala, da
ne pride; elela si je neprijaznega neba, tistih nizkih, sivih
oblakov, ko ne v lovek, kam bi se obrnil in se domisli bol-
nikov. Nikoli ni pri0 el sam, ali spoznala je njegove korake e
57
HIA MARIJE POMONICE
BESeDA
iz nerazlonega 0 uma na koridorju. Postal je pred njo samo
asih, ko je 0 el mimo dolge vrste postelj proti oknu, kjer je
leala Pavla. Postal je, kakor postane lovek na cesti ter pog-
leda razmi0 ljen, z navidezno pazljivimi omi na malenkost,
ki bi se ne brigal zanjo, e bi se mu mudilo. In tudi njegova
roka se je vzdignila tako razmi0 ljeno kakor loveku, ki gre
po cesti in pogladi mimogrede otroka po plavih kodrih, ali
odtrga morda zeleno mladiko iz ive meje. Tako razmi0 ljene
so bile tudi njegove oi in nasmeh na njegovih ustnicah je bil
sluajen, brez ivljenja, nasmeh mrtve podobe, ki strmi v
praznoto in se smehlj.
Kako ti je ime? je pra0 al, ko jo je ogovoril prvikrat. Kako
ti je, Tina? je pra0 al pozneje. Ni drugega ni govoril, ozrl se
je in je 0 el dalje, stopil je k Lojzki, ki se je smejala pre0 erno,
k Tonki, ki je strmela srepo z velikimi slepimi omi in je kri-
la obrvi, ker je ugibala, kak0 en je pa obraz njega, ki stoji
pred njo. Tako je hodil, da so minile ure in se je zmrailo,
poslovil se je od Pavle pol prijazno, pol malomarno ter je 0 el
prav tako razmi0 ljen, kakor je bil pri0 el, s svojimi starej0 imi
sestrami, bujno razvitimi, kriee obleenimi idovkami.
Vsesani v bele roke, v beli obraz so mu sledili Tinini po-
gledi. In ko je bila no, so sople teke njene prsi; vzglavje je
bilo od erjavice in ile so ble na senceh, kakor da bi udar-
jalo s kladevcem.
& Pomlad je 0 la preko poljane in kjer je bila prej gola prst,
je vzklilo ez no bujno ivljenje, zgodilo se je boje udo&
Rakev je bilo njeno mlado srce in nenadoma se je vzdig-
nilo iz njega vroeivo, silno hrepenenje, vzklile so v bujnem
bogastvu sanje kakor roe na divjem vrtu& Na klopi, pod ko-
stanjem, sta sedela fant in dekle, glavo ob glavi, roko v roki
58
HIA MARIJE POMONICE
BESeDA
in sta molala. Ali glej, podoba je oivela! Oi, ki so gledale
prej sanjavo na sonno pokrajino tam doli, so se domislile, so
vzplamtele, bojei, hrepenei pogledi so se iskali, ogibali, sre-
ali so se naposled; lica so rdela, zgenila se je roka, ki je leala
v roki, telo se je stiskalo k telesu, ustnice so se bliale ustni-
cam, razpaljene, trepetajoe& pritisnila je elo na vzglavje.
Sveti angel varuh moj, varuj mene ti nocoj& Smehljal se
je njegov obraz in ves bel je bil, ustnice pa so bile rdee, na-
pete; in blial se je, njegova lepa bela roka se je bliala, e se
je doteknila njenega vroega lica; in ona bi sklonila glavo, z
obema rokama bi prijela njegovo lepo belo roko, pritisnila bi
nanjo elo, ustnice, pritisnila bi jo na prsi&
Sestra Cecilija je stala ob durih, njene oi so bile resne in
alostne; zazvonilo je na koridorju, gostje so se poslovili. Po-
stala je, preko ela je 0 inila senca ivljenja, ki je minilo. Ozr-
la se je na Tino in je zaslutila, da je bilo iztegnilo ivljenje
svojo grozno roko po nji. Tudi Mali je opazila to roko in v
srcu se ji je zgenilo, kakor takrat, ko je butal ob okno anar-
hist&
Tina je ugledala kakor v ogledalu samo sebe in svoje iv-
ljenje. Komaj malo je bilo posijalo sonce in samo mimo je bila
[ Pobierz całość w formacie PDF ]